Staršem v spodbudo

Vstopamo v četrti teden, ko ostajamo doma. Z vseh strani smo bombardirani z informacijami, predavanji, on-line vadbami, idejami, kaj početi, kako si osmisliti dneve … Izbire je dejansko toliko, da nas že to lahko spravi v stisko.

Za starše, ki delajo od doma, je izziv še toliko večji, če imajo doma šoloobvezne otroke. In izziv je še posebej velik, če so ti otroci že naveličani, jim upada motivacija za šolo, postajajo sitni, ker se ne morejo družiti s prijatelji …

Pa vendar moramo zdržati. Ne vemo, do kdaj bo krizno obdobje  trajalo, ne vemo, kakšen bo svet čez nekaj mesecev, in ne vemo, kaj bo z nami in z našimi bližnjimi. Sprejemanje te nemoči ni enostavno. V razpoloženju nihamo, kar je v dani situaciji normalno.  Kakšen dan je laže, potem pa pride trenutek, ko se nam zdi, da se vse podira in hočemo vedeti vsaj, kaj bo sledilo. S temi mislimi se srečujemo odrasli, pritisk pa je še toliko večji, če je v ozadju naštetega še misel: s svojim vedenjem sem zgled otrokom. Res je, otrok se najbolj intenzivno modelno uči prav od svojih staršev. V tej situaciji, ki se ji reče že kar obdobje, so pogosta občutja nemoč, strah, negotovost. Na nas je, kako se na to odzovemo. Vemo, da vedno ne gre razumsko, pa vendar… Niso samo znanje, veščine, bonton (in še kaj) tisto, kar želimo naučiti naše otroke. Želimo jih naučiti ‘veslati tudi v razburkanem morju’, kot je to, na primer, v času pandemije, v kateri smo se vsi znašli nenadno in nepripravljeni.

Glede na to, da smo vsi doma, je verjetno težko najti prostor in čas zase, da bi se srečali s težkimi trenutki, ko tudi nas odrasle popade panika ali postanemo tesnobni. Čeprav molčimo, otroci našo tesnobo čutijo. Pomembno je, da se pogovorimo z njimi, in to na način, ki je primeren za njihovo starost. Odkrito jim povemo, da tudi nam gredo kdaj kakšne stvari na živce, da smo utrujeni in da nas skrbi, ker je situacija tako negotova. Še vedno pa smo skupaj v tem in to nas povezuje. Imamo priložnost biti otroku zgled v tem, da mu pokažemo, kako se da zdržati tudi, ko ni enostavno. Iz tega se bodo naučili, da se da, in bodo v odraslosti znali zdržati tudi sami, brez naše podpore.

Tako kot je učenje sprejemanja nemoči lahko dragocena življenjska izkušnja, je za zdrav razvoj osebnosti pomembno tudi doživljanje lastnega zadovoljstva zaradi vloženega truda. Končno je obdobje karantene lahko tudi priložnost, da starši otroke vključijo v vsakodnevna opravila – tista, ki v običajnem življenju največkrat padejo na starše, saj oni ne morejo imeti učenja za izgovor, da nečesa ne bodo opravili. Otroci se bodo tako počutili koristne in na lastni koži bodo lahko izkusili vse razsežnosti kuharije, čiščenja in drugih domačih opravil, starši pa se bodo morda malo razbremenili.

Glede upada motivacije za učenje pri otrocih, pa velja opomniti, da so starši tisti, ki postavljajo  ‘pravila igre’. Če starši presodijo, da je za otroka dobro, da s šolskimi obveznostmi začne zgodaj zjutraj, ko so možgani še spočiti in je dejansko motivacija za delo na višku, ne dolguje svojemu otroku nobene utemeljitve ali razlage za to. Normalno je, da se bo otrok upiral. Vendar naj ne bo popuščanja, sicer si bo otrok razlagal, da starši ne vedo, kaj je dobro zanj. Razvojno težnjo o upiranju bo v tem primeru zamenjal občutek strahu in nezaupanja v starša. Otroci pa v resnici potrebujejo in hočejo, da so starši tisti, ki presojajo. Besedno (in vedenjsko) se bodo resda upirali, a dokler starši vztrajajo pri svojem, ker verjamejo, da delajo v dobro otrok, jim s tem dajejo dragoceno doto.

Za konec pa še misel, ki nam lahko pomaga v trenutku, ko nas zajame občutek, da nas stvari presegajo: korak za korakom, dan za dnem.

Zamislimo si oddaljeno goro. Ko začnemo hoditi, se nam zdi vrh zelo daleč, pot do tja pa dolga. Po sprva položni poti se oziramo k vrhu in ne vemo, kdaj nam bo uspelo in ali nam sploh bo. Nato pot postane strma, travnato pobočje zamenjajo skale. Začnemo se jih oprijemati, plezati po njih. Žejni smo, utrujeni, vrh pa še vedno tako zelo oddaljen … Namesto da pogledujemo proti vrhu gore, se osredotočimo na vsak posamezen korak in se ne obremenjujmo  z mislijo, kdaj bomo na cilju. Vsak korak izvedemo nadzorovano in varno. Počutimo se, da obvladujemo situacijo, toliko, kolikor je v naši moči – v obsegu vsakega posameznega koraka. Ko pozabimo na vrh gore, dvignemo pogled in vrh je nenadoma veliko bližje.

Zdravo in srečno!

Manca Erlah, univ. dipl. psih.