Kakšne obleke so nosili včasih? Kaj in kako so kuhale naše prababice? Iz katerih materialov so gradili in kakšni predmeti so obdajali naše prednike? Kakšne pesmi so prepevali včasih in na katere inštrumente so igrali? Kaj pa otroci – kako so se igrali in kako je bilo v šoli nekoč?
Raziskovanje preteklosti in življenje nekoč je bila tema, s katero smo se v preteklih tednih učenci 1. in 2. razreda Podružnične šole v Temenici ukvarjali zelo intenzivno. Da gre za vsebine, ki otroke resnično pritegnejo, dokazuje že dejstvo, da je bilo reševanje matematičnih nalog iz Prve računice, ki nam jo je posodila Tjanova babica, ena izmed ur pouka matematike, ki se je izjavah učencev čisto prehitro končala. Prav tako je z velikim navdušenjem cel mesec nastajala zbirka starih predmetov v razrednem muzeju, kjer se je vsake nekaj dni znašel kak nov star predmet. Merjenje s staro tehtnico z utežmi ni bilo nič manj atraktivno kot ugotavljanje, kako težke likalnike na žerjavico so imele naše prababice ali razmišljanje, kako so vlivali vosek v model za sveče. Oblič, »lahterna«, pero z lesenim ročajem, kovinska škatla za piškote, mlinček za kavo, glinen lonec povezan z žico, staro spričevalo – vse to in še več je zasedlo naše šolske klopi in naše misli. Pri glasbeni umetnosti smo spoznavali in prepevali ljudske pesmi, poslušali igranje na trstenke, leskove piščali, glinenega petelina, ragljo in lončeni bas. Majin in Majev oči nam ga je tudi posodil, tako da smo nanj lahko poskusili tudi sami zaigrati. Pri športu smo plesali na vse te zvoke in ljudske melodije, spoznavali in se učili nekatere stare otroške igre, izštevanke in plese (ples čindara, zibenšrit, igra A je kruh že pečen? …), pri slovenščini prebirali zgodbe iz zbirke Skrinja iz babičine bale in si ob ogledu Kekca zamišljali, kako drugače živimo danes. Na koncu smo se preizkusili tudi v izdelovanju karamel, ki jih bo sicer potrebno narediti še ob kakšni priliki, da bodo res takega okusa in izgleda, kot so jih znale narediti naše babice.
Brskanje po preteklosti je sicer tema, ki se nikoli ne konča. Mi smo zaključili z mislijo, da smo lahko zelo hvaležni za življenje na vasi in sobivanje s starimi starši (sorodniki, sosedi, znanci), od katerih se lahko veliko naučimo in marsikaj uporabimo tudi v našem vsakodnevnem življenju.
Kdo ve, če bodo naši zanamci čez dvajset in več let še imeli priložnost mleti zrnje v mlinu ob Temenici, jesti kruh pečen v kmečki peči in se pozimi na njej pogreti ali pa na Gregorjevo spuščati gregorčke v bližnjem potoku?
