V luči nedavnih dogodkov, povezanih z nasiljem mladoletnih, zveza objavlja sledeče mnenje.
Temo nasilja moramo obravnavati vsi pristojni, Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje, Zavod RS za šolstvo, Inšpektorat RS za šolstvo, Pedagoške fakultete, šole same in v prvi vrsti mi starši doma, v primarni celici.
Za vsakim otrokom stojimo njegovi starši in ostali odrasli, zato smo mi polno odgovorni za (ne)vzgojo otrok.
Nasilno vedenje je običajno izraz nemoči in stiske otroka, zato je toliko bolj pomembno, da odrasli (pravočasno) opazimo znake in reagiramo, saj s tem morda celo preprečimo tako stisko kot tudi nasilno vedenje.
Strokovnjaki povedo, da je človeška psiha narejena tako, da so otroci najprej brez empatije, zato jim jo moramo privzgojiti mi odrasli. To ni naloga izključno staršev, temveč celotne družbe.
Družbe, ki trenutno z neoliberalnimi vrednotami, vključno z nagrajevanjem tekmovalnosti in individualizma, pritiska na posameznika, še posebej na šolarje, ki jih tudi na ta način spravlja v stisko. Odgovorni naj to upoštevajo na vseh nivojih, tudi pri šolski reformi. Družbe, ki se zapira, distancira od vsega in vsakogar, ker nihče ne sme več opozoriti tvojega otroka na moralne in etične napake. Sodobna družba je prenehala skupinsko vzgajati in danes je rezultat tu. Rezultat krize vrednot.
Res je, da je vzgoja otrok najprej naloga staršev, ampak tukaj smo še drugi odrasli: učitelji, ravnatelji, socialni delavci, psihologi, duhovniki, sorodniki, zdravniki, policija, sodniki in prav nihče se ne sme obračati stran od problemov otroka, ampak ga vzgajati na vsakem koraku, glede na možnosti. Če v parku vidiš otroka metati smeti mimo koša, ga opozori. Izgovor, da ne gre za tvojega otroka, ni sprejemljiv. Vsi odrasli smo soodgovorni, pri tem pa je najbolj pomembno, da smo najprej sami dober zgled.
Zaradi vse bolj permisivne ideologije in nekritične uporabe družbenih omrežij je v porastu trend vzgoje z manj empatije in morale. Brezčutni otrok lahko naredi ogromno škode drugim, tudi zato, ker je šolska praksa v skladu s prevladujočo ideologijo permisivnosti ne zna/noče/ne zmore pravilno obravnavati.
Kakor smo se naučili varne uporabe po naravi stvari nevarnih predmetov, tako se bo treba naučiti varne uporabe sodobnih (ne)varnih predmetov. Tega področja v prihodnje ne smemo pustiti tako nedorečenega. Tako kot na drugih področjih, smo tudi na tem soodgovorni vsi – starši, šolstvo in družba kot celota. Ker ne zmorejo vsi starši slediti novostim na tem področju in niso vedno sposobni naučiti otrok varne rabe tehnologije (ob zavedanju, da jih v 21. stoletju izolirati od tega ni možno), naj del bremena prevzame šolstvo in v okviru aktualne šolske reforme v kurikulum vključi tudi vsebine, s katerimi bi se praktično in trajno ozaveščalo otroke o varni in kritični uporabi družbenih omrežij, kar bi otroci sčasoma ponotranjili, starši pa doma lažje podprli z razpoložljivimi vzgojnimi prijemi.
Nenazadnje je tu občutljivo vprašanje inkluzije za vsako ceno. V primeru hudega nasilja je premislek o premestiti iz šolskega okolja v ustrezen zavod na mestu, vendar v zavod, ki mora imeti izjemno visoko zastavljen, zelo individualno usmerjen in zelo empatično naravnan program vzgoje. Otrok najbolj potrebuje iskreno ljubeče in spodbudno okolje. Nihče si ne želi, da pride otrok iz zavoda v še slabšem stanju ali celo izobčen. In tudi to se nam dogaja.
ZASSS je že leta 2018 v 2. točki sedmih predlogov, ki so zbrani v dokumentu Predlogi Zveze aktivov svetov svetov staršev Slovenije (ZASSS): »Za prihodnji razvoj slovenskega šolstva«, izpostavil, da je za kakovostno šolo ključna uvedba sistema za zagotavljanje kakovosti. Sedaj imamo priložnost, da poleg vseh okrožnic na temo preprečevanja nasilja poskrbimo za izvajanje teh ukrepov po vseh javnih šolah tako, da v sistem kakovosti dodamo zunanjo kontrolo v smislu rednega spremljanja šol in izmenjave dobrih praks.
Prižgal se je rdeči alarm glede nasilja med otroci, nad otroci, otrok nad starši. Problem presega posameznika, šolstvo, je problem družbe na splošno.
Konec z izgovori, skupaj je treba ukrepati!