In smo šli… sončnemu, toplemu dnevu naproti. Tokrat smo se odpravili na južne obronke Trnovskega gozda. Na samem začetku pa bili priča really dirki, ki je potekala mimo samega izhodišča. Začetek poti je potekal po razglednem pobočju, po mehki iglasti podlagi. Druga polovica poti je predstavljala dokaj strm vzpon, ki je prešel na gola pobočja, od koder je razgled segal vse do morja. Tukaj so bili počitki že bolj pogosti. Eden je bil celo pred »frizerskim salonom«, kjer so si planinci popravili frizuro. Vsekakor pa je bil najbolj zaslužen počitek pri koči, kjer ni bilo opaziti, da bi bili naši planinci že na robu z močmi. Tam je bilo veliko smeha, zabave, preskakovanja korenin ter plezanja po skalah. Kot že davno rečeno, narava je še zmeraj in bo otrokova najboljša igralnica. Po daljšem postanku je sledil sestop v dolino, kjer smo naleteli na visoke zaplate snega. Le tega so se planinci tako razveselili, kot da ga že resnično dolgo niso videli. Vožnja z avtobusom je potekala čez skalne tunele. Po navodilih šoferja smo vsi pred tunelom sklonili glave. Prav zabavno je bilo. Verjetno za šoferje dirkalnih avtomobilov prav tako. Za mladimi planinci je tretji izlet planinskega krožka v letošnjem šolskem letu, pred njimi pa dvodnevni izlet, ki je predviden 8. in 9. junija.
Ker je tukaj pomlad, ki je med naše planinske »rožce« posejala čudovite poglede in ker so te »rožce« prehodile dokaj strmo pot, bom zaključila z besedami Rudija Klinarja:
»Včasih moram poiskati te strme poti,
moram položiti nanje svoje roke
in stkati tiste čudno lepe vezi,
moram priti tja, kjer se zdi
da besede drugače zvene
in se drugače pogleda v oči.«
Bojana Iljaž,
mentorica planinske dejavnosti
