Njegov nemirni umetniški duh se nikakor ni mogel umiriti in ustaliti. Tako je veliko potoval in delal po Evropi. Po vrnitvi iz tujine se je za nekaj časa naselil v mekinjski samostan pri Kamniku, poleti 1901 pa je prišel v gradič Grumlof pri Radohovi vasi, ki naj bi mu postal pravi dom. Pa temu ni bilo tako, pričela se je prva svetovna vojna in kot politično sumljiva oseba je z Ivanom Cankarjem delil težko usodo v internaciji.
Leta 1917 se je spet vrnil na svoj dolenjski gradič. Nemiren čas iskanja se je ujel s tokovi sodobnega slovenskega slikarstva in ga spodbujal k spontanemu slikarskemu izrazu. Leta 1938 je Ferdo Vesel zbolel in na Grumlofu dočakal drugo svetovno vojno, ki je prinesla veliko trpljenja in tragičnih dogodkov. Preselil se je v Ljubljano in tam leta 1946 umrl.
Ferdo Vesel je bil silovit, nagonski slikarski značaj, problemsko razgibana osebnost, nemiren iskalec novih krajev in slikarskih izrazov. Z odločnostjo se je odtrgal od malomeščanstva in odšel študirat, zapustil je službo in postal svobodni umetnik. Po evropskih popotovanjih je našel miren kotiček v dolenjski pokrajini. Živel je preprosto in v skromnih razmerah. Ni ga zanimalo, kaj mislijo o njem. Bil je boem, vedno pripravljen na duhovit pogovor. Svoje delo je ocenjeval strogo, zanj je bila umetnost težko in naporno delo, ki je nekaj enkratnega, in zaradi tega se je od svojih slik težko ločeval, nerad jih je prodajal.
