ali jesenski utrip iz PŠ v Bolnišnici za otroke Šentvid pri Stični (BOŠ)
Pride oktober –
zajce zazebe v podplate.
Pride oktober –
že jim drevesa iz listov
sešijejo zlate copate.
Topli copati
kakor cekini zvenijo.
Zato jih zajci sezujejo,
kadar bežijo. (Neža Maurer)
Ko je tretješolec Kristijan te dni z učiteljico Manjo ob obravnavi pesmi Neže Maurer ugotavljal, kaj se dogaja z zajci (in drugimi gozdnimi živalmi) jeseni, me je prešinilo, da je zima res že pred vrati in da se letošnja topla in barvita jesen z zdaj že občutno opaznimi krajšimi dnevi neizbežno izteka. Četudi slednje za nekatere ni ovira še za kak skok v (še vedno dokaj toplo) morje, sem po pouku ob vpogledu na naš skupni seznam sprejetih učencev ugotovila, da se je od septembra do sredine novembra, v skorajšnjih treh mesecih, v naši bolnišnični šoli zvrstilo že kar 78 sprejemov. Nekateri učenci so k nam v Šentvid pri Stični prišli prvič, drugi zgolj na obnovitveni program – že drugič ali tretjič v roku pol leta.
Kaj vse se je zgodilo in se dogaja pri pouku, ki je malce drugačen od tistega, ki poteka čez cesto bolnišnice na matični šoli, si lahko ogledate v galeriji fotografij, ki so nastale v vseh teh tednih. Slednje sicer le v majhnem delčku razkrivajo utrip našega bolnišničnega pouka. Ker pa fotografije pogosto povedo dosti več kot izrečena (in pisana beseda), ob tej priložnosti vseh dejavnosti in dogodkov, preživetih in obeleženih v teh tednih, sploh ne bom omenjala!
Kot veste, s(m)o v bolnišnico na zdravljenje tako odrasli kot otroci sprejeti različno dolgo. Naj kot zanimivost zapišem podatek, da je letos najkrajši čas vključitve v BOŠ zgolj tri (3) dni, najdlje pa je bila z nami učenka 9. razreda in sicer z dnevnimi prekinitvami, ko se je vključevala na svojo matično šolo, kar 25 dni. Vseh 16 zaposlenih pedagoških delavk (15 učiteljic in ena socialna pedagoginja), ki izvajamo pouk tako na razredni kot na predmetni stopnji, pa se ne glede na čas trajanja bolnišnične nastanitve posameznega otroka (in mladostnika) vsak dan znova trudimo, da se bodo učenci ne samo kaj naučili (in ob izzostanku od rednega pouka na svoji matični šoli čim manj zamudili), temveč tudi to, da se bodo v novem okolju, stran od staršev in svojih sošolcev ter sošolk, kljub svojim zdravstvenim težavam, počutili tudi varni in sprejeti. Kajti le tako bodo lahko dovzetni ne samo za nova znanja, temveč tudi veščine in vpoglede v stare (in napačne) vzorce, ki jih je potrebno zamenjati, če želimo nove (in drugačne) rezultate tako pri sebi kot v odnosih z drugimi.
