O šoli in ocenah, tudi šolskih obveznostih in zadnjih testih, se v zadnjih tednih pouka, tik preden se odpravimo na težko zaslužene počitnice, sliši skorajda na vsakem koraku.
Nasploh se muzam ob mnenju, ko kje v kaki družbi ali od sogovornika slišim: »Ah, v 1. razredu jih nauči brat in pisat. To rabijo, drugega ne.» Vendar ni čisto tako. Drži pa nekaj. Branje je ena izmed veščin, ki naj bi se jo v začetnih letih šolanja čim uspešnejše naučil prav vsak učenec. Nekje sem pred časom zasledila misel, da bi se morali tistemu, ki nas je naučil brati, zahvaliti, saj nam je odprl vrata v celotno življenje in svet.
In tako smo v zadnjih majskih dneh na Podružnični šoli v Temenici odprli vrata trem devetošolcem – dvema Anjama in Domnu ter njihovi mentorici učiteljici Sonji Škof, ki so nam na sončno četrtkovo jutro predstavili pravljico Abeceda našega deda. In ker na Podružnični šoli veliko beremo in zelo radi prisluhnemo različnim pravljicam in zgodbam, nas je tudi ta, pravljično obarvam obisk, izjemno razveselil.
Kot da bi se zmenili nekje na po tiho, smo ravno v tistih dneh v obeh oddelkih zaključevali z obravnavo abecede pri slovenskem jeziku. Prvošolci so tako spoznali že vse velike tiskane črke, drugošolci pa prispeli do konca abecede malih in velikih pisanih črk.
In smo tako, abecedno obarvani, z navdušenjem sledili zgodbi, ki jo je zapisala naša sokrajanka, tudi učiteljica in kot kaže velika ljubiteljica pisane besede in tradicije, Dragica Šteh. Čar zgodbe in njena posebnost je namreč v tem, da se v pravljici prepletajo krajše zgodbice, ki obravnavajo različne stare (kmečke) besede, začenši z ajmohtom na A in zadnjim žegnom na Ž. Vmes pa še mnogo drugih, ene nam bolj poznane (fertoh, cekar, osla, grablje, ristanc) in druge, malo manj znane (sirk, cekar, dilce, čebulček) in že skorajda pozabljene.
In da bi se nam malo drugačna abeceda z izborom prav posebnih, malo drugačnih besed, vtisnila za še kdaj, smo pravljico pri likovni umetnosti tudi ilustrirali. Kdo ve, morebiti pa bo katera od naših ilustracij krasila avtoričino slikanico, ki jo že z veseljem pričakujemo tudi v tiskani obliki.
Pustimo se presenetiti.
Lidija Oštir